Skip to content

Tag: zbirka zgodb

No(i)r po štajersko

Kratke zgodbe so za mnoge avtorje izjemno resen posel. Lotevajo se jih z načrtom in premišljenim konceptom, v delo zagrizejo kot slogovni filistri. V zgodbe vtkejo drečo nit ali več njih, vmes podtaknejo nekaj družbeno angažiranih idej, zavzamejo se za kakšno kočljivo moralno stvar ali progresivno idejo, ali pa se enostavno lotijo človeške psihologije, ki jo klešejo počasi, pedantno in s svečanim občutkom, da soljudem odkrivajo dotlej skrite mehanizme, ki poganjajo človeško mašinerijo. Kratkih zgodb se lotevajo z idejo literarne veličine, ki pa se tako rada lepi na bolj epske in na drugi strani lirične podvige: roman in poezijo. Včasih, ko so tako resni, izpadejo smešni.

Je pa še ena druga možnost. Avtorji lahko v kratkih zgodbah eksplodirajo. Lahko se prepustijo izvirni domislici, da jih vsa prevzame. Letijo lahko na krilih svoje ideje in temu sledi jezik, ki je gibek in živ. Zgodbe se izvijajo vsakršnim uzdam: izrisane strukture, pripovedne linearnosti, ubranega ritma. Improvizirajo. Grejo tja, kamor jih vleče, vmes si premislijo, skrenejo s poti, uberejo novo smer, napravijo velik krog, upočasnjujejo in pospešujejo, preskakujejo, se razcepijo, stopijo na povsem nova tla in se v nepredvidenem trenutku ustavijo. Take vrste pisatelj je Renato Bratkovič. Njegove zgodbe so okovane s strogo uzdo žanra, ki želi presenečati, šokirati, podati grobo skico človeka in pustiti, da bralec na osnovi te o človeštvu sodi sam. Njegove zgodbe so navdihnjene, energične, ludistične, absurdistične, absolutistične, kaotične, eklektične in predvsem – električne. Bratkovič je na trenutke tako smešen, da je resen.

Zbirka Temne snovi ni moj prvi stik z avtorjem. Njegovi zgodbi Prihrani en naboj zame in Moja klet je tvoja klet sem imela priložnost slišati na mednarodnem krimi in noir književnem festivalu Alibi, kjer jih je avtor prebral pred publiko. Morda bi lahko rekla kar, da jih je oživil pred publiko. Zgodbam je z živim branjem namreč vdihnil življenje in demonstriral, da so s svojimi barvitimi karakterji, sočnim dialektom, živahnim ritmom in situacijskimi zapleti pravzaprav narejene za to, da bi jih slišali. Prigode so dobesedno vstale z belih listov in se odigrale pred našimi očmi. In to je le en signal filmičnosti Bratkovičevih zgodb, ki so kot neke vrste strnjeni scenariji za noir kriminalke. Drugi signal je obilje dogajanja v zgodbah, ki jih avtor v tek poganja s pravcatim pripovednim stampedom in prosi, da si jih bralci predstavljamo v vsej njihovi absurdnosti, groteski, humornosti. Avdiovizualni potencial zgodb zaokroža obilica dialogov v sočnih dialektih (Vzhodne Slovenije).

Priznati moram, da me je pripovedni slog Renata Bratkoviča navdušil že v prvo, saj je prinesel presenetljiv poskus v žanru, ki smo ga vajeni spoznavati prepariranega v angleškem govornem in kulturnem kontekstu, a ga je avtor za potrebe izvirnosti potisnil v mlinček nacionalno-lokalnih specifik. Morda me je v prvo navdušil tudi zato, ker sem do tistega trenutka pogrešala več slovenskih poskusov v žanru noir. V vsakem primeru je avtorju v pričujoče zgodbe uspelo pritegniti žanrske specifike, ki morda sprva v novem kulturnem kontekstu delujejo nekoliko okorno, zagotovo vsaj presenetljivo, a like, njihove posebnosti, prigode ter družbene okoliščine hitro prepoznamo, odkodiramo in vzamemo za svoje.

Bratkovičevim zgodbam so tako skupni za žanr značilni zgubarski liki, od antipatičnih do povsem simpatičnih, ki živijo nekje na pol poti med navadnostjo in deviacijo, normativnim, skorajda tradicionalističnim refleksom in na drugi strani kršitvijo družbenih zapovedi, ki jim nemalokrat sledi korak na drugo stran zakona. Kot je to v noirju pogosto, je njihov trud večidel nesmiseln in brezploden, kar Bratkovič pogosto “razrešuje” z zaostreno iracionalnimi preobrati in še posebej konci. Nekateri od likov izrazito zbujajo empatijo (denimo glavni junak zgodbe Prihrani en naboj zame) s svojo brezizhodno bolezensko situacijo in opravljanjem družbeno pomembnega poklica (če je novinarstvo to še), v imenu katerega ga odnese na kriva pota. Nekatere zgodbe pa se od modela negativca, ki ga zlahka posvojimo, oddaljujejo in s tem tudi od noirja. Prinašajo kopico likov, ki so v zagonetnem primežu etično-moralnih vzgibov, v vrtincu katerih bralec težko presodi, komu zaupati in posledično – kako se v zgodbi pravzaprav orientirati.

Zgodbe bi razvrstila v tri skupine. Na eni strani so narativno razpuščene, stilno in jezikovno raziskujoče zgodbe, tipična predstavnica je prva Tri dni do konca sveta. V drugi skupini so zgodbe, ki so vaja v žanru noir (Prihrani en naboj zame). V tretjo skupino pa bi dala zgodbe, ki so avtorjev pravi podpis in zaščitni znak: zgodbe, ki se začenjajo “in medias res”, informacije o zapletu dozirajo počasi, zgodbe, v katerih nas avtor vse do konca dobesedno pelje za roko, da nam razkrije resnične motive in ozadja delovanja likov, in ki nas vedno znova pričakajo z elementi končnega presenečenja, pogosto iracionalnega, magičnega, izvirajočega nekje na meji možnega in umljivega. Na ta način reprezentativne in hkrati dovršene bi (poleg že omenjenih) izpostavila zgodbe Kravata, Točno opolnoči, Barbara, Dorian na slikah, Štoparja, Romeo in Julija, Tatovi koles, Usodna Bela, Opran s krvjo. Vse naštete prinašajo v slovensko literaturo drzno pisavo, ki kratkočasi tako s svojo témo kot tèmo, pa vendar tudi s humorjem, predvsem pa razvija potencial jezika za ubesedovanje žanrsko specifičnih atmosfer in občutkov. Dragocena knjiga.

Mojca Pišek, literarna kritičarka (spremna beseda k moji prihajajoči tretji zbirki zgodb)