Skip to content

Category: Novice

Balkanski noir ― najnovejši literarni trend?

Alibi na knjižnem sejmu v Frankfurtu

V okviru promocije antologije BalkaNoir, ki je izšla junija letos v grščini pri založbi Kastaniotis Editions, je Grški kulturni sklad na letošnjem največjem knjižnem sejmu na svetu organiziral okroglo mizo o balkanskem noirju.
Sodelovali smo Vassilis Danellis in Yannis Ragos, grška pisca in urednika antologije, romunski pisec in založnik Bogdan Hrib (založba Editura Tritonic), hrvaški pisec in založnik Ivan Sršen (založba Sandorf) in moja malenkost.
Zgodba o balkanskem noirju se je začela pred sedmimi leti, ko sta Bogdan in Yannis v Zürichu ob pivu razpravlja o nordijskem noirju in o tem, ali obstaja tudi balkanska različice žanra.
Ko smo leta 2015 zasnovali Alibi, se nisem zavedal obstoja balkanskega noirja (oziroma BalkaNoirja, kot sta ga poimenovala grška urednika), dokler me Vassilis leta 2016 na priporočilo neke literarne prevajalke, za katero se mi ne sanja, kako je izvedela zame, ni povabil, naj prispevam zgodbo za antologijo, ki jo je nameraval pripraviti.
Njegov cilj je bil povabiti po tri pisce iz vsake od balkanskih držav (Slovenija sicer na Balkan sodi zgolj z delom države, sicer pa se sem uvršča zaradi nekdanje skupne širše domovine), knjiga pa naj bi izšla s pomočjo turškega založnika, ki si je kasneje iz meni neznanega razloga premislil. Zato sta z Yannisom poiskala drugega (grškega) založnika, Kastaniotis Editions.
Takrat sem ga povabil, naj se udeleži druge izvebe Alibija.
Naslednje leto mi je po naključju v knjigarnici v Puli v roki pristala še ena zanimiva antologija. Zagreb Noir je za legendarno zbirko serije Noir založbe Akashic Books, ki danes šteje že več kot osemdeset knjig, uredil Ivan Sršen.
Potem se je na naših zaslonih znašla serija Sence nad Balkanom Dragana Bjelogrliča ― noir, ki temelji na nekaterih zgodovinskih dejstvih iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno.
Še kasneje sem naletel na neprofitno kulturno ustanovo Series Balkans, ki povezuje pisce, scenariste in režiserje iz regije ter organizira festivale. Pred kratkim pa sem na družbenih omrežjih spoznal Cala Smytha, pisca, ki predstavlja mešanico Joja Nesba in Mankella ter ustvarja izvrsten kos balkanskega noirja ― tako piše na naslovnici njegovega romana Balkanska pot. Cal je Valežan, ki živi in dela v Beogradu, na noge pa postavlja potujoči festival, s katerim želi vsako leto v drugem kraju predstavljati regionalne pisce. Imenoval se bo ― uganili ste ― Balkan Noir.
Med razpravo v Frankfurtu smo potrdili obstoj žanra in ranolikih pobud k povezovanju ustvarjalcev. Ivan je ugotovil, da sta kriminalno leposlovje in noir pomemben sestavni del družabne literature, Yannis, sourednik BalkaNoirja pa je navdušen nad željo piscev po eksperimentiranju in prebijanju meja žanra, s čimer se eksplicitno ločujemo od nordijskega ali ameriškega noirja, ki je utemeljen na določenih obrazcih žanra.
Balkanski noir je in, Alibi pa postaja pomemben del tega gibanja.

Okrogla miza BalkaNoir na grški stojnici knjižnega sejma Frankfurt 2018
Okrogla miza BalkaNoir na grški stojnici knjižnega sejma Frankfurt 2018
Renato Bratkovič, Bogdan Hrib, Ivan Sršen, Yannis Ragos in Vassilis Danellis
Renato Bratkovič, Bogdan Hrib, Ivan Sršen, Yannis Ragos in Vassilis Danellis
Vassilis Danellis, Yannis Ragos in Renato Bratkovič
Vassilis Danellis, Yannis Ragos in Renato Bratkovič

No(i)r po štajersko

Kratke zgodbe so za mnoge avtorje izjemno resen posel. Lotevajo se jih z načrtom in premišljenim konceptom, v delo zagrizejo kot slogovni filistri. V zgodbe vtkejo drečo nit ali več njih, vmes podtaknejo nekaj družbeno angažiranih idej, zavzamejo se za kakšno kočljivo moralno stvar ali progresivno idejo, ali pa se enostavno lotijo človeške psihologije, ki jo klešejo počasi, pedantno in s svečanim občutkom, da soljudem odkrivajo dotlej skrite mehanizme, ki poganjajo človeško mašinerijo. Kratkih zgodb se lotevajo z idejo literarne veličine, ki pa se tako rada lepi na bolj epske in na drugi strani lirične podvige: roman in poezijo. Včasih, ko so tako resni, izpadejo smešni.

Je pa še ena druga možnost. Avtorji lahko v kratkih zgodbah eksplodirajo. Lahko se prepustijo izvirni domislici, da jih vsa prevzame. Letijo lahko na krilih svoje ideje in temu sledi jezik, ki je gibek in živ. Zgodbe se izvijajo vsakršnim uzdam: izrisane strukture, pripovedne linearnosti, ubranega ritma. Improvizirajo. Grejo tja, kamor jih vleče, vmes si premislijo, skrenejo s poti, uberejo novo smer, napravijo velik krog, upočasnjujejo in pospešujejo, preskakujejo, se razcepijo, stopijo na povsem nova tla in se v nepredvidenem trenutku ustavijo. Take vrste pisatelj je Renato Bratkovič. Njegove zgodbe so okovane s strogo uzdo žanra, ki želi presenečati, šokirati, podati grobo skico človeka in pustiti, da bralec na osnovi te o človeštvu sodi sam. Njegove zgodbe so navdihnjene, energične, ludistične, absurdistične, absolutistične, kaotične, eklektične in predvsem – električne. Bratkovič je na trenutke tako smešen, da je resen.

Zbirka Temne snovi ni moj prvi stik z avtorjem. Njegovi zgodbi Prihrani en naboj zame in Moja klet je tvoja klet sem imela priložnost slišati na mednarodnem krimi in noir književnem festivalu Alibi, kjer jih je avtor prebral pred publiko. Morda bi lahko rekla kar, da jih je oživil pred publiko. Zgodbam je z živim branjem namreč vdihnil življenje in demonstriral, da so s svojimi barvitimi karakterji, sočnim dialektom, živahnim ritmom in situacijskimi zapleti pravzaprav narejene za to, da bi jih slišali. Prigode so dobesedno vstale z belih listov in se odigrale pred našimi očmi. In to je le en signal filmičnosti Bratkovičevih zgodb, ki so kot neke vrste strnjeni scenariji za noir kriminalke. Drugi signal je obilje dogajanja v zgodbah, ki jih avtor v tek poganja s pravcatim pripovednim stampedom in prosi, da si jih bralci predstavljamo v vsej njihovi absurdnosti, groteski, humornosti. Avdiovizualni potencial zgodb zaokroža obilica dialogov v sočnih dialektih (Vzhodne Slovenije).

Priznati moram, da me je pripovedni slog Renata Bratkoviča navdušil že v prvo, saj je prinesel presenetljiv poskus v žanru, ki smo ga vajeni spoznavati prepariranega v angleškem govornem in kulturnem kontekstu, a ga je avtor za potrebe izvirnosti potisnil v mlinček nacionalno-lokalnih specifik. Morda me je v prvo navdušil tudi zato, ker sem do tistega trenutka pogrešala več slovenskih poskusov v žanru noir. V vsakem primeru je avtorju v pričujoče zgodbe uspelo pritegniti žanrske specifike, ki morda sprva v novem kulturnem kontekstu delujejo nekoliko okorno, zagotovo vsaj presenetljivo, a like, njihove posebnosti, prigode ter družbene okoliščine hitro prepoznamo, odkodiramo in vzamemo za svoje.

Bratkovičevim zgodbam so tako skupni za žanr značilni zgubarski liki, od antipatičnih do povsem simpatičnih, ki živijo nekje na pol poti med navadnostjo in deviacijo, normativnim, skorajda tradicionalističnim refleksom in na drugi strani kršitvijo družbenih zapovedi, ki jim nemalokrat sledi korak na drugo stran zakona. Kot je to v noirju pogosto, je njihov trud večidel nesmiseln in brezploden, kar Bratkovič pogosto “razrešuje” z zaostreno iracionalnimi preobrati in še posebej konci. Nekateri od likov izrazito zbujajo empatijo (denimo glavni junak zgodbe Prihrani en naboj zame) s svojo brezizhodno bolezensko situacijo in opravljanjem družbeno pomembnega poklica (če je novinarstvo to še), v imenu katerega ga odnese na kriva pota. Nekatere zgodbe pa se od modela negativca, ki ga zlahka posvojimo, oddaljujejo in s tem tudi od noirja. Prinašajo kopico likov, ki so v zagonetnem primežu etično-moralnih vzgibov, v vrtincu katerih bralec težko presodi, komu zaupati in posledično – kako se v zgodbi pravzaprav orientirati.

Zgodbe bi razvrstila v tri skupine. Na eni strani so narativno razpuščene, stilno in jezikovno raziskujoče zgodbe, tipična predstavnica je prva Tri dni do konca sveta. V drugi skupini so zgodbe, ki so vaja v žanru noir (Prihrani en naboj zame). V tretjo skupino pa bi dala zgodbe, ki so avtorjev pravi podpis in zaščitni znak: zgodbe, ki se začenjajo “in medias res”, informacije o zapletu dozirajo počasi, zgodbe, v katerih nas avtor vse do konca dobesedno pelje za roko, da nam razkrije resnične motive in ozadja delovanja likov, in ki nas vedno znova pričakajo z elementi končnega presenečenja, pogosto iracionalnega, magičnega, izvirajočega nekje na meji možnega in umljivega. Na ta način reprezentativne in hkrati dovršene bi (poleg že omenjenih) izpostavila zgodbe Kravata, Točno opolnoči, Barbara, Dorian na slikah, Štoparja, Romeo in Julija, Tatovi koles, Usodna Bela, Opran s krvjo. Vse naštete prinašajo v slovensko literaturo drzno pisavo, ki kratkočasi tako s svojo témo kot tèmo, pa vendar tudi s humorjem, predvsem pa razvija potencial jezika za ubesedovanje žanrsko specifičnih atmosfer in občutkov. Dragocena knjiga.

Mojca Pišek, literarna kritičarka (spremna beseda k moji prihajajoči tretji zbirki zgodb)

Obraz prihodnosti

Odgovarjal sem na vprašanja mlade novinarke iz Srednje šole Slovenska Bistrica. Intervju je bil narejen za rubriko Obrazi prihodnosti slovenskega dnevnega časopisa Dnevnik — čeprav srčno upam, da ima prihodnost vseeno malenkost lepši obraz od mojega! 🙂

Dnevnik - intervju
Dnevnik

Pogovor je objavljen tukaj.

“Mutna posla”

Jason Beech vrača udarec: na njegovem blogu “Messy Business — Books, Writing, Stuff” odgovarjam na vprašanja. Uvod v intervju je čisto poseben, pogovarjava se neposredno po izvedbi ropa … Hvala, Jason.

 

You Have the Right to Remain Silent … Renato Bratkovič

We’re doing fifty up a rain-slicked hill road in the Slovenian countryside. I came here to interview Renato Bratkovič, but the cheeky beggar has pulled me into his gold heist. The sun is out now, and it beats hard. The bus we use has no air conditioning and a hot breeze blows through the open windows. We slip and slide and ram the cop cars who chase us.

“This is an old-fashioned kind of robbery, don’t you think?” I say.

His other men scowl at me. If I’m not here to help then why don’t I jump out the window and down the cliff?

“I mean, internet crime is the safe way nowadays.”

Renato pulls a pipe and sticks it in his mouth. Out the side of his mouth he says, “How do you think I bought the bus?”

The driver rams a cop car which managed to get by our side and turns it dysfunctional.

He lights the pipe and puffs. “This is the way to do a real robbery, Beech. If we get away I’ll feel we’ve earned it.”

Intervju je v celoti objavljen tukaj.

City of Forts
City of Forts

Sloliwood!

Lani smo Slovensko Bistrico označili za filmsko mesto. Zabavni družbenokritični pohorski vestern Stekle lisice je bil večinoma posnet prav tukaj in v okolici — z veseljem sem si ga ogledal trikrat. Tudi naš kratki film je bil posnet v Bistrici …

Minus 1 je nastal po kratki zgodbi, ki sem jo na povabilo Vassilisa Danellisa napisal ekskluzivno za prihajajočo antologijo BalkaNoir (Kastaniotis Editions) kot eden treh piscev v tem žanru iz Slovenije.

V njej nastopa Jože, ki dela v kriznem telefonskem centru in nudi pomoč ljudem v stiski. Sam si to pomoč nekolikanj po svoje razlaga, … ampak ne bom izdajal vsebine, če si bo morda kdo želel film pogledati (o tem, kako, na koncu).

Igor Korošec
Igor Korošec (foto: Nino Verdnik)

Aprila lani sem spisal scenarij in potipal Igorja, če bo kaj v Sloveniji in če bi bil pripravljen zaigrati glavni lik. Scenarij ga je prepričal, v juliju pa se je tako ali tako nameraval udeležiti maminega rojstnega dneva. Na voljo smo imeli en dan. Oziroma eno noč.

Film sem predvidel v enem samem kadru, kar je pomenilo, da mora biti ekipa stoodstotno pripravljena in da bo za vsak spodrsljaj treba cel film posneti znova. Igor/Jože je bil ves čas v kadru, zato je to zanj pomenilo velik pritisk.

Prostor nam je odstopil bistriški RIC, Jožetova pisarna pa je v resničnem svetu točka VEM, kjer se običajno ne snemajo filmi, ampak ustanavljajo podjetja.

Priprava scene
Priprava scene (foto: Nino Verdnik)

Ekipa je bila kompletna ob devetih zvečer, ko je padla klapa in se je začelo garanje: vsaka napaka je pomenila snemanje od začetka, se spomnite? Film traja nekaj čez sedem minut, ponavljali pa smo sedemnajstkrat.

Akcija!
Akcija! (foto: Nino Verdnik)

Na srečo je sredi dela — odmor za oglase — Bar Grega (obisk obvezen) poskrbel, da smo za trenutek odložili delo in si napolnili baterije oziroma želodce.

Borut Brumec / Bar Grega
Borut Brumec / Bar Grega (foto: Nino Verdnik)

Ob treh zjutraj smo zaključili, montaža pa je bila končana septembra, saj smo premiero želeli izpeljati v času Alibija kot predfilm Nočnemu življenju Damjana Kozoleta.

Svojega najljubšega slovenskega režiserja sem povabil, da bi si skupaj z gostujočimi pisci in občinstvom ogledali oba filma, potem pa bi z njim opravil krajši pogovor. Damjan mi je malo prekrižal načrte, ko je izrazil željo, da bi si ogledali Minus 1 in pogovor opravili po projekciji, saj je komaj čakal, da gre domov domov. Izkazalo se je, da je prišel v Bistrico iz festivala v Portorožu samo na ogled našega filma in odgovorit na moja vprašanja, potem pa se je odpeljal domov. Počutil sem se iskreno počaščenega. Kakšen se mu je zdel Minus 1? Čestital nam je za duhovit in inventiven film.

Damjan Kozole na zaslišanju
Damjan Kozole na zaslišanju (foto: Nino Verdnik)

V začetku letošnjega leta smo Minus 1 vselili v spletni dom (http://minusena.eu) in ga poslali na številne festivale po svetu. Doslej se je uvrstil v polfinale na newyorškem $2 Film Festivalu, kanadski Redline International Film Festival pa ga je nagradil v kategoriji Najboljši napeti/triler kratki film. Napeto čakamo še na odločitve več kot 40 žirij.

$2 FIlm Festival
$2 FIlm Festival

 

Redline International Film Festival
Redline International Film Festival

Kdor bi si film rad ogledal, mi lahko prek obrazca na strani “Stik” pošlje svoj mejl, s katerim se prijavlja v YouTube, in z veseljem bom posredoval povezavo.

produkcija: ARTIZAN, FINAL FOCUS, KUD FOTO VIDEO KLUB SLOVENSKA BISTRICA
v glavnih vlogah: IGOR KOROŠEC, JANA JEGLIČ
direktor fotografije: MARKO ŠALAMUN
oblikovalec zvoka: TIM ŽIBRAT
scenski tehnik: JANEZ BREZIGAR
glasba: MARKO ORNIK
producent: JURIJ MOLIČNIK
scenarist & režiser: RENATO BRATKOVIČ

Igor Korošec, Janez Brezigar, Jana Jeglič, Marko Šalamun, Tim Žibrat, Jurij Moličnik, Renato Bratkovič  (foto: Nino Verdnik)
Igor Korošec, Janez Brezigar, Jana Jeglič, Marko Šalamun, Tim Žibrat, Jurij Moličnik, Renato Bratkovič

RIC Slovenska Bistrica (Minika Kirbiš Rojc, Danica Košir), Borut “Bar Grega” Brumec in Nataša Konec, Kino Bistrica (Matej Patljak), Nino Verdnik, Damjan Kozole, Vassilis Danellis in seveda zgoraj našteta ekipa — iskrena hvala!

Pogovor z Jasonom Beechem

Na Radikalnews se pogovarjam z Jasonom Beechem, avtorjem zbirk kratkih zgodb Bullets, Teeth & Fists in Bullets, Teeth & Fists 2 ter romanov Moorlands in City of Forts.

Jason Beech

Pozdravljen, Jason, povej nam kaj malega o sebi.
Odraščal sem v Sheffieldu v Angliji, v Združene države pa sem odšel z diplomo iz zgodovine, ki jo goreče uporabljam kot nogometni trener. V svojih dvajsetih sem napisal roman, ki je za v smeti, in drugega, ki sem ga objavil – ki ga obožujem -, a ga ne bi smel objaviti, in vse drugo, kar je zunaj in na kar sem ponosen.

Več na Radikalnews.