Skip to content

Author: admin

Balkanski noir ― najnovejši literarni trend?

Alibi na knjižnem sejmu v Frankfurtu

V okviru promocije antologije BalkaNoir, ki je izšla junija letos v grščini pri založbi Kastaniotis Editions, je Grški kulturni sklad na letošnjem največjem knjižnem sejmu na svetu organiziral okroglo mizo o balkanskem noirju.
Sodelovali smo Vassilis Danellis in Yannis Ragos, grška pisca in urednika antologije, romunski pisec in založnik Bogdan Hrib (založba Editura Tritonic), hrvaški pisec in založnik Ivan Sršen (založba Sandorf) in moja malenkost.
Zgodba o balkanskem noirju se je začela pred sedmimi leti, ko sta Bogdan in Yannis v Zürichu ob pivu razpravlja o nordijskem noirju in o tem, ali obstaja tudi balkanska različice žanra.
Ko smo leta 2015 zasnovali Alibi, se nisem zavedal obstoja balkanskega noirja (oziroma BalkaNoirja, kot sta ga poimenovala grška urednika), dokler me Vassilis leta 2016 na priporočilo neke literarne prevajalke, za katero se mi ne sanja, kako je izvedela zame, ni povabil, naj prispevam zgodbo za antologijo, ki jo je nameraval pripraviti.
Njegov cilj je bil povabiti po tri pisce iz vsake od balkanskih držav (Slovenija sicer na Balkan sodi zgolj z delom države, sicer pa se sem uvršča zaradi nekdanje skupne širše domovine), knjiga pa naj bi izšla s pomočjo turškega založnika, ki si je kasneje iz meni neznanega razloga premislil. Zato sta z Yannisom poiskala drugega (grškega) založnika, Kastaniotis Editions.
Takrat sem ga povabil, naj se udeleži druge izvebe Alibija.
Naslednje leto mi je po naključju v knjigarnici v Puli v roki pristala še ena zanimiva antologija. Zagreb Noir je za legendarno zbirko serije Noir založbe Akashic Books, ki danes šteje že več kot osemdeset knjig, uredil Ivan Sršen.
Potem se je na naših zaslonih znašla serija Sence nad Balkanom Dragana Bjelogrliča ― noir, ki temelji na nekaterih zgodovinskih dejstvih iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno.
Še kasneje sem naletel na neprofitno kulturno ustanovo Series Balkans, ki povezuje pisce, scenariste in režiserje iz regije ter organizira festivale. Pred kratkim pa sem na družbenih omrežjih spoznal Cala Smytha, pisca, ki predstavlja mešanico Joja Nesba in Mankella ter ustvarja izvrsten kos balkanskega noirja ― tako piše na naslovnici njegovega romana Balkanska pot. Cal je Valežan, ki živi in dela v Beogradu, na noge pa postavlja potujoči festival, s katerim želi vsako leto v drugem kraju predstavljati regionalne pisce. Imenoval se bo ― uganili ste ― Balkan Noir.
Med razpravo v Frankfurtu smo potrdili obstoj žanra in ranolikih pobud k povezovanju ustvarjalcev. Ivan je ugotovil, da sta kriminalno leposlovje in noir pomemben sestavni del družabne literature, Yannis, sourednik BalkaNoirja pa je navdušen nad željo piscev po eksperimentiranju in prebijanju meja žanra, s čimer se eksplicitno ločujemo od nordijskega ali ameriškega noirja, ki je utemeljen na določenih obrazcih žanra.
Balkanski noir je in, Alibi pa postaja pomemben del tega gibanja.

Okrogla miza BalkaNoir na grški stojnici knjižnega sejma Frankfurt 2018
Okrogla miza BalkaNoir na grški stojnici knjižnega sejma Frankfurt 2018
Renato Bratkovič, Bogdan Hrib, Ivan Sršen, Yannis Ragos in Vassilis Danellis
Renato Bratkovič, Bogdan Hrib, Ivan Sršen, Yannis Ragos in Vassilis Danellis
Vassilis Danellis, Yannis Ragos in Renato Bratkovič
Vassilis Danellis, Yannis Ragos in Renato Bratkovič

No(i)r po štajersko

Kratke zgodbe so za mnoge avtorje izjemno resen posel. Lotevajo se jih z načrtom in premišljenim konceptom, v delo zagrizejo kot slogovni filistri. V zgodbe vtkejo drečo nit ali več njih, vmes podtaknejo nekaj družbeno angažiranih idej, zavzamejo se za kakšno kočljivo moralno stvar ali progresivno idejo, ali pa se enostavno lotijo človeške psihologije, ki jo klešejo počasi, pedantno in s svečanim občutkom, da soljudem odkrivajo dotlej skrite mehanizme, ki poganjajo človeško mašinerijo. Kratkih zgodb se lotevajo z idejo literarne veličine, ki pa se tako rada lepi na bolj epske in na drugi strani lirične podvige: roman in poezijo. Včasih, ko so tako resni, izpadejo smešni.

Je pa še ena druga možnost. Avtorji lahko v kratkih zgodbah eksplodirajo. Lahko se prepustijo izvirni domislici, da jih vsa prevzame. Letijo lahko na krilih svoje ideje in temu sledi jezik, ki je gibek in živ. Zgodbe se izvijajo vsakršnim uzdam: izrisane strukture, pripovedne linearnosti, ubranega ritma. Improvizirajo. Grejo tja, kamor jih vleče, vmes si premislijo, skrenejo s poti, uberejo novo smer, napravijo velik krog, upočasnjujejo in pospešujejo, preskakujejo, se razcepijo, stopijo na povsem nova tla in se v nepredvidenem trenutku ustavijo. Take vrste pisatelj je Renato Bratkovič. Njegove zgodbe so okovane s strogo uzdo žanra, ki želi presenečati, šokirati, podati grobo skico človeka in pustiti, da bralec na osnovi te o človeštvu sodi sam. Njegove zgodbe so navdihnjene, energične, ludistične, absurdistične, absolutistične, kaotične, eklektične in predvsem – električne. Bratkovič je na trenutke tako smešen, da je resen.

Zbirka Temne snovi ni moj prvi stik z avtorjem. Njegovi zgodbi Prihrani en naboj zame in Moja klet je tvoja klet sem imela priložnost slišati na mednarodnem krimi in noir književnem festivalu Alibi, kjer jih je avtor prebral pred publiko. Morda bi lahko rekla kar, da jih je oživil pred publiko. Zgodbam je z živim branjem namreč vdihnil življenje in demonstriral, da so s svojimi barvitimi karakterji, sočnim dialektom, živahnim ritmom in situacijskimi zapleti pravzaprav narejene za to, da bi jih slišali. Prigode so dobesedno vstale z belih listov in se odigrale pred našimi očmi. In to je le en signal filmičnosti Bratkovičevih zgodb, ki so kot neke vrste strnjeni scenariji za noir kriminalke. Drugi signal je obilje dogajanja v zgodbah, ki jih avtor v tek poganja s pravcatim pripovednim stampedom in prosi, da si jih bralci predstavljamo v vsej njihovi absurdnosti, groteski, humornosti. Avdiovizualni potencial zgodb zaokroža obilica dialogov v sočnih dialektih (Vzhodne Slovenije).

Priznati moram, da me je pripovedni slog Renata Bratkoviča navdušil že v prvo, saj je prinesel presenetljiv poskus v žanru, ki smo ga vajeni spoznavati prepariranega v angleškem govornem in kulturnem kontekstu, a ga je avtor za potrebe izvirnosti potisnil v mlinček nacionalno-lokalnih specifik. Morda me je v prvo navdušil tudi zato, ker sem do tistega trenutka pogrešala več slovenskih poskusov v žanru noir. V vsakem primeru je avtorju v pričujoče zgodbe uspelo pritegniti žanrske specifike, ki morda sprva v novem kulturnem kontekstu delujejo nekoliko okorno, zagotovo vsaj presenetljivo, a like, njihove posebnosti, prigode ter družbene okoliščine hitro prepoznamo, odkodiramo in vzamemo za svoje.

Bratkovičevim zgodbam so tako skupni za žanr značilni zgubarski liki, od antipatičnih do povsem simpatičnih, ki živijo nekje na pol poti med navadnostjo in deviacijo, normativnim, skorajda tradicionalističnim refleksom in na drugi strani kršitvijo družbenih zapovedi, ki jim nemalokrat sledi korak na drugo stran zakona. Kot je to v noirju pogosto, je njihov trud večidel nesmiseln in brezploden, kar Bratkovič pogosto “razrešuje” z zaostreno iracionalnimi preobrati in še posebej konci. Nekateri od likov izrazito zbujajo empatijo (denimo glavni junak zgodbe Prihrani en naboj zame) s svojo brezizhodno bolezensko situacijo in opravljanjem družbeno pomembnega poklica (če je novinarstvo to še), v imenu katerega ga odnese na kriva pota. Nekatere zgodbe pa se od modela negativca, ki ga zlahka posvojimo, oddaljujejo in s tem tudi od noirja. Prinašajo kopico likov, ki so v zagonetnem primežu etično-moralnih vzgibov, v vrtincu katerih bralec težko presodi, komu zaupati in posledično – kako se v zgodbi pravzaprav orientirati.

Zgodbe bi razvrstila v tri skupine. Na eni strani so narativno razpuščene, stilno in jezikovno raziskujoče zgodbe, tipična predstavnica je prva Tri dni do konca sveta. V drugi skupini so zgodbe, ki so vaja v žanru noir (Prihrani en naboj zame). V tretjo skupino pa bi dala zgodbe, ki so avtorjev pravi podpis in zaščitni znak: zgodbe, ki se začenjajo “in medias res”, informacije o zapletu dozirajo počasi, zgodbe, v katerih nas avtor vse do konca dobesedno pelje za roko, da nam razkrije resnične motive in ozadja delovanja likov, in ki nas vedno znova pričakajo z elementi končnega presenečenja, pogosto iracionalnega, magičnega, izvirajočega nekje na meji možnega in umljivega. Na ta način reprezentativne in hkrati dovršene bi (poleg že omenjenih) izpostavila zgodbe Kravata, Točno opolnoči, Barbara, Dorian na slikah, Štoparja, Romeo in Julija, Tatovi koles, Usodna Bela, Opran s krvjo. Vse naštete prinašajo v slovensko literaturo drzno pisavo, ki kratkočasi tako s svojo témo kot tèmo, pa vendar tudi s humorjem, predvsem pa razvija potencial jezika za ubesedovanje žanrsko specifičnih atmosfer in občutkov. Dragocena knjiga.

Mojca Pišek, literarna kritičarka (spremna beseda k moji prihajajoči tretji zbirki zgodb)

Od lovca v jami do emojija v dlani

Pomen zgodbe za blagovne znamke

Pripovedovanje zgodb je ena najplemenitejših človekovih dejavnosti, s katero skušamo napraviti vtis na prijatelje ali nasprotni spol, podati mlajšim vzgojne vsebine, jim postavljati zgled in jih učiti empatijo, zabavati in kratkočasiti. Včasih jih podajamo zvesto, včasih jih začinimo, da izpademo bolj kul, kot v resnici smo.

Zgodbe se pripovedujejo tisočletja, že od časov pred rojstvom jezika. Človek je bil takrat videti bistveno drugače kot danes (naprimer v dlani ni objemal telefona, pametnejšega od sebe), želel se je pohvaliti s plenom, ki ga je ujel, ali pa povedati drugim, da je v bližini neizčrpen vir hrane, zato se v tej jami splača živeti. Poslikave in odtisi na stenah v španski Altamiri, ki upodabljajo ljudi in živali, pripovedujejo enostavne, univerzalne zgodbe. Lahko si jih razlagamo po svoje in v svojem jeziku.

Ko so človekove dejavnosti postajale kompleksnejše in je namesto lovskih podvigov in pivskih štosov začel komunicirati ideje, so bile slike premalo zgovorne. Razvili so se jeziki in zgodbe so se začele prenašati ustno. Včasih ob glasbeni spremljavi, včasih v rap interpretaciji, če pripovedovalec ni imel posluha. Zmeraj pa je bilo prisotno občinstvo, da je zgodba lahko šla naprej, od ust do ust, od enega do drugega para ušes.

S pojavom tiskane besede in naraščajoče pismenosti pa so se zgodbe začele ohranjati v nespremenjeni obliki. Postajale so kompleksnejše, razvile so se različne knjižne zvrsti, pojavili so se časopisi in … Oglasi.

S pojavom gibljive slike v kombinaciji z zvokom so zgodbe postale še prepričljivejše, novotarijo pa so spet izkoristili oglasi.

Tehnologije so osvojile praktično vsa področja, zato tudi po rokah in žepih prenašamo zgodbe. In … ne bom ponavljal besede oglasi.

Blagovne znamke med seboj tekmujejo za občinstvo in uspešne blagovne znamke se zavedajo, da z vpitjem na posameznika, naj kupi njihov izdelek, dosežejo bolj malo: ti boš meni …!

Uspešne znamke pripovedujejo zgodbe. Ne o svojem izdelku, ampak o doživetju. O življenjskem slogu. O druženju. O uživanju samih sebe. O vsem, kar si vsi želimo. Dosežemo pa, ne boste verjeli, prav z njihovim izdelkom.

Najuspešnejše znamke pa izdelkov sploh ne omenjajo. So založniške hiše, ki prek svojih medijev dnevno bruhajo zgodbe o drznih posameznikih in posameznicah, katerih življenja ne bi mogla biti drugačnejša od naših — v različnih disciplinah preizkušajo svoje (in ob branju/gledanju tudi naše) meje vzdržljivosti, hodijo po tanki črti med življenjem in smrtjo, letajo po zraku z doma narejenimi letali, skačejo iz vesolja in vzganjajo še hujše, dih jemajoče vragolije samo zato, da bo znamka deležna naše pozornosti. Nekje zadaj, v tistem malem koščku možganov, ki nam občasno še vedno pride prav, pa imamo občutek, da smo z izdelkom malenkost bliže tem izjemnim ljudem.

Zgodba JE pomembna, pa naj v njej nastopa superjunak ali Jože iz kartonaže, izdelek ali storitev. Zgodba potegne gledalca/bralca/poslušalca, da sledi protagonistu od izhodiščne točke prek zapleta do razpleta in odrešitve. In oboji moramo biti na koncu zgodbe boljši, kot smo bili na začetku.

Kako smo s pomočjo zgodbe blagovne znamke lahko boljši? Lahko nas nauči rešiti problem, lahko nas pouči o svojem izdelku ali storitvi, s katero lahko sami rešimo problem. Lahko pa nam vsaj kakovostno skrajša čas, nas nasmeji ali nam daje misliti. V vsakem primeru lahko govorimo o dodani vrednosti, s katero bo pridobila ne samo našo pozornost, ampak — če je dosledna in iskrena — tudi zvestobo.

Zgodba in blagovna znamka

Obraz prihodnosti

Odgovarjal sem na vprašanja mlade novinarke iz Srednje šole Slovenska Bistrica. Intervju je bil narejen za rubriko Obrazi prihodnosti slovenskega dnevnega časopisa Dnevnik — čeprav srčno upam, da ima prihodnost vseeno malenkost lepši obraz od mojega! 🙂

Dnevnik - intervju
Dnevnik

Pogovor je objavljen tukaj.

“Mutna posla”

Jason Beech vrača udarec: na njegovem blogu “Messy Business — Books, Writing, Stuff” odgovarjam na vprašanja. Uvod v intervju je čisto poseben, pogovarjava se neposredno po izvedbi ropa … Hvala, Jason.

 

You Have the Right to Remain Silent … Renato Bratkovič

We’re doing fifty up a rain-slicked hill road in the Slovenian countryside. I came here to interview Renato Bratkovič, but the cheeky beggar has pulled me into his gold heist. The sun is out now, and it beats hard. The bus we use has no air conditioning and a hot breeze blows through the open windows. We slip and slide and ram the cop cars who chase us.

“This is an old-fashioned kind of robbery, don’t you think?” I say.

His other men scowl at me. If I’m not here to help then why don’t I jump out the window and down the cliff?

“I mean, internet crime is the safe way nowadays.”

Renato pulls a pipe and sticks it in his mouth. Out the side of his mouth he says, “How do you think I bought the bus?”

The driver rams a cop car which managed to get by our side and turns it dysfunctional.

He lights the pipe and puffs. “This is the way to do a real robbery, Beech. If we get away I’ll feel we’ve earned it.”

Intervju je v celoti objavljen tukaj.

City of Forts
City of Forts

Minus 1 (scenarij)

NOT. KLICNI CENTER — VEČER

Zatemnjen prostor, pisarna klicnega centra. Za računalnikom sedi MOŠKI, osvetljen s svetlobo monitorja, in brezizrazno bolšči proti nam.

MOŠKI
(izven)

Rad pomagam. Tak sem. Mehko srce imam. Ljudje mi zaupajo, odkrito povejo, kaj jih teži in jaz jim … Pomagam. Se pravi, sprejeti odločitev. Motiviram in navdihujem. To je moje poslanstvo, moj zakaj. Ponavadi so na pol poti — že odločitev, da pokličejo, je velik korak naprej. To ne pomeni, da ni poti nazaj, ampak omahljivca je treba … Mislim, če je že na robu, ne potrebuje veliko. Samo porivček s prstom. In težav je konec. Za vselej. Predstavljajte si, da zazvoni telefon.

V tistem zazvoni telefon. Moški počasi natika slušalke. Njegov izraz je nespremenjen.

(nadaljevanje)

Ta vsiljivi, živce parajoči zvok. Mogoče že desetič ta dan in bogve, koliko jih bo še. In če ne rešiš problema danes, lahko jutri spet pokličejo. Rečeš —

MOŠKI

KrizaFon, kako vam lahko pomagam?

Trenutek tišine, kamera se premakne — od tu naprej se mu počasi, a komaj opazno približujemo vse do konca filma.

Z druge strani zastoka nerazločen ženski glas.

MOŠKI

Jože pri telefonu, kako vam lahko pomagam?

(izven)

Nisem zares Jože, ampak če mi spodleti in kličoči ne sprejme pomoči …

Na drugi strani je tišina.

MOŠKI

Ste še tam, gospodična … Gospa?

ŽENSKA
(izven)

Ne morem več.

MOŠKI

Ampak zato ste poklicali in jaz sem tu zato, da pomagam.

ŽENSKA
(izven)

Nihče mi ne more pomagati.

MOŠKI

Ne sprejemajva prehitrih zaključkov, velja? Kaj vas muči?

ŽENSKA
(izven)

Enostavno ne morem … več.

MOŠKI

Česa?

ŽENSKA
(izven)

Nima smisla. Nobenega.

MOŠKI

Kaj vas muči? Vam je kdo umrl?

ŽENSKA
(izven)

Šel je … Spakiral in šel.

MOŠKI
(izven)

Bi rekel, ja … Po glasu sodeč je še predolgo vztrajal.

MOŠKI

Zapustil vas je fant, mož?

ŽENSKA
(izven)

Spakiral in šel. Kar tako. Po vseh teh letih.

MOŠKI
(izven)

Krasno, razgovorila se bo. Jaz bi verjetno odšel že pred leti.

ŽENSKA
(izven)

Skrbela sem zanj. Podpirala sem ga, ko je študiral. Podpirala sem ga, ko je bil brez službe … Zdaj, ko mu je končno uspelo, ko bi nama lahko šlo …

MOŠKI

In zakaj je šel?

ŽENSKA
(izven)

Klasika. Zaradi mlajše.

MOŠKI

In lepše?

ŽENSKA
(izven)

Prosim?

MOŠKI

Mislim, najbrž je privlačnejša od vas — če bi bilo vse tako super, verjetno ne bi spakiral in odšel?

ŽENSKA
(izven)

Kako ste lahko tako nesramni?

MOŠKI

Poglejte, kot ste sami rekli: klasika. Zapustili ste se, najbrž zaradi pretiranega posvečanja njemu, zredili ste se, zanemarili videz, vsak dan ene in iste cunje, da frizure ne omenjam–

ŽENSKA
(izven)

Zlobni ste. Saj ni vse v zunanjosti? Poklicala sem, ker sem mislila, da ste sočutni, da mi boste prisluhnili in …

MOŠKI

Pomagal? Ja … Ampak, saj vam pomagam, gospa — še vedno mi niste povedali imena?

ŽENSKA
(izven)

Nada.

MOŠKI

Hmmm. Precej ironično, se mi zdi.

ŽENSKA
(izven)

Ironično?

MOŠKI

Ja, za nekoga, ki nima upanja.

ŽENSKA
(izven)

Se vam zdi, da nimam upanja?

MOŠKI

Poglejte, Nada, saj ne upate, da se bo vrnil, kaj?

ŽENSKA
(izven)

Ja. Mislim, ne …

MOŠKI

Zato morava videti, česa se v dani situaciji oprimeva. Kako ste mislili to napraviti?

ŽENSKA
(izven)

Mislite samomor?

MOŠKI

Samomor mislim, ja. Nisva na vroči liniji, da bi se trudila, da bi špricalo na obeh straneh.

Tišina na drugi strani.

MOŠKI

Ste še tam? Prosim, da ne napravite kake neumnosti.

ŽENSKA
(izven)

Nisem …

MOŠKI

Kaj niste?

ŽENSKA
(izven)

Nisem se zredila. Za videz skrbim, kolikor se pri štiridesetih da. Ne morem pa tekmovati s petindvajsetletnico.

MOŠKI

Tako je — ne morete.

ŽENSKA
(izven)

Bila sem jezna, ko mi je povedal. Besna kot hudič! Ubila bi ga!

MOŠKI
(izven)

Odlično!

ŽENSKA
(izven)

In njo tudi!

MOŠKI
(izven)

Še boljše!

ŽENSKA
(izven)

In na koncu še sebe …

MOŠKI
(izven)

Ta enačba mi postaja všeč.

ŽENSKA
(izven)

Ampak … Sčasoma se je jeza polegla. Brezup pa je ostal. Nikoli nisem znala biti sama.

MOŠKI

In drugega niste našli?

ŽENSKA
(izven)

Ne, nisem niti iskala.

MOŠKI

Kako ste ju mislili ubiti? In sebe?

ŽENSKA
(izven)

Kupila sem si pištolo. Veliko.

MOŠKI

In jo še imate?

ŽENSKA
(izven)

Seveda, tukaj je.

MOŠKI
(izven)

Hecno, lahko jo vidim, kako mi jo skuša pokazati prek žice.

MOŠKI

Je napolnjena?

ŽENSKA
(izven)

En naboj je v njej.

MOŠKI

Aha, torej morava biti previdna.

ŽENSKA
(izven)

Kako to mislite, previdna?

MOŠKI

Samo en … Mislim, nabita je.

Trudi se, da zadrži smeh in da njegov glas tega ne bi izdajal.

MOŠKI

Vidite, Nada, smo v času brezupa. Ljudje smo, kako naj rečem … Virus. Vir vsega zla — trebimo rastline, redčimo gozdove, pobijamo živali in izkoriščamo druge ljudi, razumete? Točno tako, kot je vas izkoristil vaš partner. Šele ko nas ne bo več, ko bo izginil zadnji človek na svetu, si bo lahko Zemlja oddahnila in prišla k sebi. Ne glede na vse, kar smo ji naredili, narava vedno najde pot. In če hočeš, da bo svet enkrat lepši, moraš začeti pri sebi, razumete?

ŽENSKA
(izven)

Hočete reči, da moram najprej spremeniti sebe?

MOŠKI

Noooo … Recimo, da …

ŽENSKA
(izven)

Ali da moram najprej ubiti sebe?

MOŠKI
(izven)

Pizda, je brihtna.

Sledi tišina in nežen klik.

MOŠKI

Svet lahko izboljšamo z majhnimi koraki, Nada. Nihče ni premajhen ali prešibek, da bi lahko dal omembe vreden prispevek …

ŽENSKA
(izven)

Ja.

MOŠKI

Pomislite, koliko problemov lahko rešite hkrati, Nada … Edino, kar je treba, je …

Z druge strani se zasliši glasen pok. Nekaj topo pade. in potem tišina. Pomirjajoča tišina.

MOŠKI

Minus ena.

Slušalke tišči k ušesom in uživa v trenutku. Ustnice se mu razlezejo v nasmeh. Kamera se ustavi. Odloži slušalke. Čez nekaj trenutkov znova zazvoni.

MOŠKI
(izven)

Naslednji. Rad pomagam …

Natakne si slušalke.

ZATEMNITEV

Sloliwood!

Lani smo Slovensko Bistrico označili za filmsko mesto. Zabavni družbenokritični pohorski vestern Stekle lisice je bil večinoma posnet prav tukaj in v okolici — z veseljem sem si ga ogledal trikrat. Tudi naš kratki film je bil posnet v Bistrici …

Minus 1 je nastal po kratki zgodbi, ki sem jo na povabilo Vassilisa Danellisa napisal ekskluzivno za prihajajočo antologijo BalkaNoir (Kastaniotis Editions) kot eden treh piscev v tem žanru iz Slovenije.

V njej nastopa Jože, ki dela v kriznem telefonskem centru in nudi pomoč ljudem v stiski. Sam si to pomoč nekolikanj po svoje razlaga, … ampak ne bom izdajal vsebine, če si bo morda kdo želel film pogledati (o tem, kako, na koncu).

Igor Korošec
Igor Korošec (foto: Nino Verdnik)

Aprila lani sem spisal scenarij in potipal Igorja, če bo kaj v Sloveniji in če bi bil pripravljen zaigrati glavni lik. Scenarij ga je prepričal, v juliju pa se je tako ali tako nameraval udeležiti maminega rojstnega dneva. Na voljo smo imeli en dan. Oziroma eno noč.

Film sem predvidel v enem samem kadru, kar je pomenilo, da mora biti ekipa stoodstotno pripravljena in da bo za vsak spodrsljaj treba cel film posneti znova. Igor/Jože je bil ves čas v kadru, zato je to zanj pomenilo velik pritisk.

Prostor nam je odstopil bistriški RIC, Jožetova pisarna pa je v resničnem svetu točka VEM, kjer se običajno ne snemajo filmi, ampak ustanavljajo podjetja.

Priprava scene
Priprava scene (foto: Nino Verdnik)

Ekipa je bila kompletna ob devetih zvečer, ko je padla klapa in se je začelo garanje: vsaka napaka je pomenila snemanje od začetka, se spomnite? Film traja nekaj čez sedem minut, ponavljali pa smo sedemnajstkrat.

Akcija!
Akcija! (foto: Nino Verdnik)

Na srečo je sredi dela — odmor za oglase — Bar Grega (obisk obvezen) poskrbel, da smo za trenutek odložili delo in si napolnili baterije oziroma želodce.

Borut Brumec / Bar Grega
Borut Brumec / Bar Grega (foto: Nino Verdnik)

Ob treh zjutraj smo zaključili, montaža pa je bila končana septembra, saj smo premiero želeli izpeljati v času Alibija kot predfilm Nočnemu življenju Damjana Kozoleta.

Svojega najljubšega slovenskega režiserja sem povabil, da bi si skupaj z gostujočimi pisci in občinstvom ogledali oba filma, potem pa bi z njim opravil krajši pogovor. Damjan mi je malo prekrižal načrte, ko je izrazil željo, da bi si ogledali Minus 1 in pogovor opravili po projekciji, saj je komaj čakal, da gre domov domov. Izkazalo se je, da je prišel v Bistrico iz festivala v Portorožu samo na ogled našega filma in odgovorit na moja vprašanja, potem pa se je odpeljal domov. Počutil sem se iskreno počaščenega. Kakšen se mu je zdel Minus 1? Čestital nam je za duhovit in inventiven film.

Damjan Kozole na zaslišanju
Damjan Kozole na zaslišanju (foto: Nino Verdnik)

V začetku letošnjega leta smo Minus 1 vselili v spletni dom (http://minusena.eu) in ga poslali na številne festivale po svetu. Doslej se je uvrstil v polfinale na newyorškem $2 Film Festivalu, kanadski Redline International Film Festival pa ga je nagradil v kategoriji Najboljši napeti/triler kratki film. Napeto čakamo še na odločitve več kot 40 žirij.

$2 FIlm Festival
$2 FIlm Festival

 

Redline International Film Festival
Redline International Film Festival

Kdor bi si film rad ogledal, mi lahko prek obrazca na strani “Stik” pošlje svoj mejl, s katerim se prijavlja v YouTube, in z veseljem bom posredoval povezavo.

produkcija: ARTIZAN, FINAL FOCUS, KUD FOTO VIDEO KLUB SLOVENSKA BISTRICA
v glavnih vlogah: IGOR KOROŠEC, JANA JEGLIČ
direktor fotografije: MARKO ŠALAMUN
oblikovalec zvoka: TIM ŽIBRAT
scenski tehnik: JANEZ BREZIGAR
glasba: MARKO ORNIK
producent: JURIJ MOLIČNIK
scenarist & režiser: RENATO BRATKOVIČ

Igor Korošec, Janez Brezigar, Jana Jeglič, Marko Šalamun, Tim Žibrat, Jurij Moličnik, Renato Bratkovič  (foto: Nino Verdnik)
Igor Korošec, Janez Brezigar, Jana Jeglič, Marko Šalamun, Tim Žibrat, Jurij Moličnik, Renato Bratkovič

RIC Slovenska Bistrica (Minika Kirbiš Rojc, Danica Košir), Borut “Bar Grega” Brumec in Nataša Konec, Kino Bistrica (Matej Patljak), Nino Verdnik, Damjan Kozole, Vassilis Danellis in seveda zgoraj našteta ekipa — iskrena hvala!

Pogovor z Jasonom Beechem

Na Radikalnews se pogovarjam z Jasonom Beechem, avtorjem zbirk kratkih zgodb Bullets, Teeth & Fists in Bullets, Teeth & Fists 2 ter romanov Moorlands in City of Forts.

Jason Beech

Pozdravljen, Jason, povej nam kaj malega o sebi.
Odraščal sem v Sheffieldu v Angliji, v Združene države pa sem odšel z diplomo iz zgodovine, ki jo goreče uporabljam kot nogometni trener. V svojih dvajsetih sem napisal roman, ki je za v smeti, in drugega, ki sem ga objavil – ki ga obožujem -, a ga ne bi smel objaviti, in vse drugo, kar je zunaj in na kar sem ponosen.

Več na Radikalnews.